Če se prav spomnim, sem prvič videl čarodeja po televiziji. In to je bil David Copperfield in izginjajoči Kip svobode, levitacija vagona ter njegova iluzija prehoda skozi Kitajski zid (pač z glavo skozi zid). No, tudi prežagali so ga nekajkrat. David je svoje megalomanske iluzije izvajal perfektno, navduševal mlado in staro, zmenkaril z manekenko, letal po zraku in bil lep za umret. V spominu ga imam kot resnega in predanega človeka, vendar, ko sem pred kratkim še enkrat pogledal njegove oddaje sem videl, da so polne humorja in "smiselnega žlobudranja ob izvajanju iluzij" (imenovanega "patter" v profesionalnem žargonu). Ni kaj, za takratni čas odlične oddaje vredne ponovnega ogleda. Takrat je Slovenija 1 vrtila njegove oddaje v nadaljevanjih – zamudil nisem prav nobene.
Čisto drugačna izkušnja pa so bili nastopi čarodejev v lokalni telovadnici – spomnim se dveh nastopov. Prvi čarodej (imena žal nevem) je bil precej tipičen (klobuk in frak, tudi Poirotove brčice), izvajal je predvsem odrske iluzije, vlekel zajce iz svojega klobuka, imel očarljivo asistentko in tudi dva papagaja (mogoče so bile golobice, kdo bi vedel). Najbolj se ga spomnim po izvedbi trika Linking Rings (veliki kovinski obroči, sklenjeni, ločeni v nemogočih pogojih). V zadnji fazi trika je šel med publiko in gledalci so poskušali obroče ločiti – brez uspeha, on pa jim je medtem kradel ure in denarnice – prav neverjetno. Tudi možakarju dva sedeža stran je poskušal ukrasti uro, pa mu ni uspelo - verjetno je bila pretesno zapeta. Sam žeparskih sposobnosti nisem videl (preveč sem bil zatopljen v obroče), opazil pa jih je moj oče. Na koncu je čarodej na odru nedolžno vlekel nakradeno blago iz žepov in ga vračal publiki. Nepozabno.
... nadaljevanje sledi ... 
Ni komentarjev:
Objavite komentar