Poleg že naštetega se iz svojega otroštva spomnim še ene čarodejske predstave, ki je potekala na travniku za osnovno šolo. Prireditveni prostor je bil velik, bel šotor, brez strehe, tako da smo uživali v open-air predstavi in za vstopnico plačali borih 200 sit. Nastopili so trije čarodeji, sam pa se spomnim samo dveh.
Točke posameznikov so se razlikovale in so si sledile v nekakšnem logičnem zaporedju - kot prvi je bil na vrsti otroški čarodej, za njim je sledila malce bolj inteligentna magija drugega čarodeja in nazadnje še tretji čarodej s famozno bizarno magijo, ki takrat ni kaj preveč navdušila otroške publike. Zanimivo je bilo tudi to, da se je stopnjevala tudi količina govora v posamezni točki določenega čarodeja. In to v nasprotni smeri - prvi čarodej je blebetal kot za stavo, drugi je malce manj govoril (še posebej po "kiksu" med izvajanjem ene izmed iluzij - od takrat naprej je bolj zardeval kot pa govoril) , zadnji pa je bil najbolj skrivnosten in je bil ves čas tiho. Niti ust ni odprl in ko je končal svoj nastop, nismo vedeli ali je to konec ali bo še prišel na oder.
Drugi čarodej nam je celo razkril en trik, ki je uporabljal leseno deščico, škarje in tri vrvice - izgledalo je res impresivno in metoda je bila precej genijalna. Nadaljeval je z Dove Magic-om in pričaral tri golobice. No in tukaj je predstava malce zavila s poti: eno golobico je dal v posebno škatlo, tako da gledalci nismo videli cele golobice, videli smo samo njen rep. Ko je čarodej dvignil škatlo se je tisti rep zaobrnil in zaplesal, kot da ni del golobice. Kmalu smo opazili, da je "rep" v bistvu le nekaj perja zlepljenega skupaj na vrvici. Simulacija golobice s pomočjo vidnega lažnega repa pač ni uspešna. Se zgodi. Gotovo ni nikdar več ponovil iste napake.
Tretji čarodej pa je bil najavljen z imenom fakir. In kaj je lahko bolj "vzemirljivega", kot če se ti ob najavi v glavo na ves glas zasmeji cela gruča osnovnošolcev? Bili smo pač otroci in beseda fakir nas je spominjala tudi na kakšno drugo besedo, kaj smo pa vedeli kaj je fakir. Na glavi je imel bel turban in široke mornarske hlače. Delal pa je vse živo: kožo si je prebadal z iglami in nanje obešal polne vrče vode, izpostavljal se je ognju in ležal na postelji iz žebljev. Ta postelja je bila še posebej zanimiva, saj smo prvič videli kaj takega v živo. No, še vedno je bil samo fakir :)
Točke posameznikov so se razlikovale in so si sledile v nekakšnem logičnem zaporedju - kot prvi je bil na vrsti otroški čarodej, za njim je sledila malce bolj inteligentna magija drugega čarodeja in nazadnje še tretji čarodej s famozno bizarno magijo, ki takrat ni kaj preveč navdušila otroške publike. Zanimivo je bilo tudi to, da se je stopnjevala tudi količina govora v posamezni točki določenega čarodeja. In to v nasprotni smeri - prvi čarodej je blebetal kot za stavo, drugi je malce manj govoril (še posebej po "kiksu" med izvajanjem ene izmed iluzij - od takrat naprej je bolj zardeval kot pa govoril) , zadnji pa je bil najbolj skrivnosten in je bil ves čas tiho. Niti ust ni odprl in ko je končal svoj nastop, nismo vedeli ali je to konec ali bo še prišel na oder.
Drugi čarodej nam je celo razkril en trik, ki je uporabljal leseno deščico, škarje in tri vrvice - izgledalo je res impresivno in metoda je bila precej genijalna. Nadaljeval je z Dove Magic-om in pričaral tri golobice. No in tukaj je predstava malce zavila s poti: eno golobico je dal v posebno škatlo, tako da gledalci nismo videli cele golobice, videli smo samo njen rep. Ko je čarodej dvignil škatlo se je tisti rep zaobrnil in zaplesal, kot da ni del golobice. Kmalu smo opazili, da je "rep" v bistvu le nekaj perja zlepljenega skupaj na vrvici. Simulacija golobice s pomočjo vidnega lažnega repa pač ni uspešna. Se zgodi. Gotovo ni nikdar več ponovil iste napake.
Tretji čarodej pa je bil najavljen z imenom fakir. In kaj je lahko bolj "vzemirljivega", kot če se ti ob najavi v glavo na ves glas zasmeji cela gruča osnovnošolcev? Bili smo pač otroci in beseda fakir nas je spominjala tudi na kakšno drugo besedo, kaj smo pa vedeli kaj je fakir. Na glavi je imel bel turban in široke mornarske hlače. Delal pa je vse živo: kožo si je prebadal z iglami in nanje obešal polne vrče vode, izpostavljal se je ognju in ležal na postelji iz žebljev. Ta postelja je bila še posebej zanimiva, saj smo prvič videli kaj takega v živo. No, še vedno je bil samo fakir :)
... nadaljevanje sledi ...
